DEMENCA - uporabni nasveti

KAKO POMAGATI BOLNIKU DOMA?

Dobra seznanjenost z boleznijo je pomembna - pomeni boljše ukrepanje in manj (neprijetnih) presenečenj. Namen tega besedila je seznanitev z možnimi težavami in ukrepi pri bolnikih z demenco.

Bolniki so v vsakem trenutku bolezni drugačni, zato moramo biti pripravljeni na iznajdljivost in prilagodljivost. Z bolniki moramo ravnati spoštljivo, strpno, mirno in prijazno, da jim pomagamo ohranjati dostojanstvo. Treba se je znati vživeti v njihov svet in razumeti njihove potrebe, želje, prepričanja in bojazni, saj bolniki z demenco niso prilagodljivi. Potrebno jih je spodbujati, da opravljajo čim več nalog, ki jih zmorejo, da čim dlje ohranjajo določeno mero samostojnosti.

V komunikaciji moramo poskrbeti, da poteka v mirnem okolju, brez hrupa in veliko dražljajev. Pogovor naj poteka o temah, ki so bolniku blizu. Pozorni moramo biti tudi na nebesedno govorico. Pomembno je, da smo strpni, da ne dokončujemo bolnikovih stavkov, ne sodimo, ne prepričujemo in ne sprašujemo več stvari hkrati, da izgovarjamo besede jasno in glasno in da ne povzdigujemo glasu.

Pozorni moramo biti na pojav anksioznosti ali depresije, ki sta pri teh bolnikih pogosti ter pravočasno ukrepati, saj oboje pomembno vpliva na kvaliteto življenja in tudi na slabšanje simptomov bolezni. Včasih bolniki zaradi tega postanejo povsem apatični in se sploh ne premaknejo več z mesta.

Pri 1/3 bolnikov z demenco se pojavijo halucinacije. Največkrat so to prividi, redkeje prisluhi, občasno imajo tudi občutek smradu, neprijetnega okusa ali občutek gomazenja po telesu. Bolniki postanejo tudi blodnjavi, imajo občutek nagajanja, podtikanja, družinskega člana, ki ga ne prepoznajo, lahko dojemajo kot vsiljivca. Vse to bolnike zelo prestraši, zato lahko postanejo nemirni ali celo agresivni. Preventivno je potrebno iz stanovanja odstraniti vse nepotrebne predmete ter zagotoviti ustrezno osvetlitev senčnih kotov in tudi ponoči zagotoviti medlo svetlobo, da se bolnik lažje orientira. Bolniki so prepričani o stvarnosti svojega doživljanja, zato jih ne prepričujemo v nasprotno, ne zahtevamo pojasnil, ki bi jih spravila v stisko, ravno tako pa jim ne pritrjujemo.

Bolniki lahko postanejo tudi sumničavi, saj pozabijo kam so kakšen predmet založili in so prepričani, da jim nekdo nagaja ali krade. Pogosto obtožijo svojce, kar pri njih povzroča veliko stisko. Pomembno je, da svojci bolnika ne prepričujejo v nasprotno, ampak je bolje pomagati poiskati izgubljen predmet, preusmeriti bolnikove misli na kaj drugega ali pa napraviti seznam kam predmete spravljati.

Pri več kot polovici bolnikov se pojavlja tudi vznemirjenost zaradi strahu v novih ali spremenjenih okoliščinah, utrujenosti, bolečin, hrupa, jeze ali razočaranja, prevelikih sprememb v dnevi rutini ali prevelikih pričakovanj okolice. Zanje je zelo pomembno, da imajo ustaljeno okolje, mir in enako dnevno rutino brez večjih presenečenj.

Spanje je pri spominski aktivnosti zelo pomembno in tudi starejši ljudje potrebujejo 8h spanja na noč. Pri demenci je ritem spanja in budnosti pogosto porušen. Bolniki pogosto spijo čez dan, ponoči pa ne morejo zaspati in se pogosto zbujajo. Pojavlja se tudi zmedenost proti večeru, ki sovpada z nastopom mraka ter nemir in tavanje ponoči. Razlogi za to so številni. Spet je pomembna rutina - higiena spanja. Odhod v posteljo in vstajanje ob isti uri, primerna oblačila, zračenje prostora pred spanjem, mir in tišina v spalnici, primerna ogretost prostora in omejitev tekočin in hrane pred spanjem. V začetku bolezni je treba prostor primerno zatemniti, v napredovalih fazah, pa je pomembno pustiti nežno svetlobo za lažjo orientacijo v prostoru ob zbujanju.

Včasih se pri bolnikih pojavi tudi neprimerno spolno vedenje, kar predstavlja resen problem za bolnikove bližnje. Temu se je včasih možno izogniti z ignoriranjem vedenja ali nežno zavrnitvijo, izogibanjem neverbalnim sporočilom ob negi, izogibanjem tesnim oblačilom, ki dražijo genitalije s primernimi oblačili, ki se zapenjajo na hrbtu. Če se temu ne da izogniti, je potrebno bolnika umakniti v zasebnost.

Bolniki se pogosto ne znajo več obleči vremenskim razmeram primerno, sčasoma postane tudi samo oblačenje težavno. Potrebno jih je spodbujati, da čim dlje ostajajo samostojni pri izbiri primernih oblačil po svojem okusu. Kasneje je potrebno zagotoviti oblačila, ki so enostavna za oblačenje, brez gumbov. Potrebna je pomoč pri zlaganju oblačil po vrstnem redu, kot si jih bo bolnik oblekel, da potem postopek lažje sam pravilno opravi.

Dokaj kmalu se lahko že pojavijo težave pri skrbi za osebno higieno. Ritem je nekoliko odvisen od preteklih navad, zato je potreben dogovor. Zagotoviti je potrebno zasebnost in varnost ter pripomočke, ki lajšajo umivanje (sedalo za v kad ali tuš, krpe ali brisače za umivanje, primerno ogreta voda). Pomembna je pohvala, izogibajmo se kritiki. Bolnikov k umivanju ni potrebno siliti, je pa pomembno, da večkrat to možnost ponudimo.

Zaradi inkontinence, ki je zlasti v napredovali fazi bolezni pogosta je dobro, da bolniki za odvajanje poskrbijo redno in v rednih časovnih presledkih, vsekakor pa pred spanjem in takoj zjutraj. V izogib nesrečam so spet na mestu oblačila, ki so enostavna za oblačenje in slačenje, brez zadrg in gumbov. Ob nezgodah nista na mestu kritika in vzbujanje sramu.

Bolniki imajo pogosto tudi težave s hranjenjem. Praviloma nimajo apetita ali pa imajo težave z žvečenjem in požiranjem tako hrane, kot tudi tekočine. Vse to je vzrok za upad telesne teže, kar še dodatno prispeva k napredovanju bolezni. Za bolnike je pomembno, da jedo v družbi s preostalimi člani družine, če je le mogoče. Včasih ne znajo več uporabljati pribora, hrano razmetavajo po mizi ali jedo z roko. Iz tega razloga je pametno ponuditi le eno jed, pomagamo pa si lahko tudi s prilagojenim priborom, nedrsljivimi plastičnimi posodami in primerno pripravljeno in razrezano hrano.

V izogib težavam pri jemanju zdravil, je potrebno vzpostaviti rutino. Pomagajo lahko tabele nalepljene na vidno mesto, raznobarvne posodice ali jemanje zdravil med obroki. V kolikor je odpor do jemanja zdravil velik, jih lahko zdrobimo in ponudimo s tekočino ali pa enostavno počakamo in spet ponudimo, ko jih bo bolnik pripravljen vzeti.

KAKO POSKRBIMO ZA VARNOST?

S starostjo in sploh z napredovanjem demence, pričnejo bolniki vse bolj pešati. Slabša se mišična moč, koordinacija gibov, pojavijo se motnje ravnotežja. Bolniki postanejo slabovidni, naglušni, ob vsem tem pa tudi nekritični do pravil in omejitev ter sebe doživljajo, kot da vse zmorejo enako, kot poprej. Vse to ima lahko hude, lahko tudi usodne posledice.

Pomembno je, da poskrbimo za varnost v smislu ustreznih oblačil in obutve, ki ne drsi. Bolnikom omogočimo uporabo enostavnih telefonov, da lahko kontaktirajo svojce v primeru težav. Lahko jim pripravimo identifikacijsko kartico, če se slučajno izgubijo ter na vidno mesto nalepimo pomembne telefonske številke. Dokumente shranimo na posebej označena vidna mesta.

Poskrbimo za varno domače okolje. Omogočimo dobro osvetlitev prostorov, odstranimo nepotrebne preproge in pragove, po hodnikih, v kopalnici in na stranišču lahko namestimo držala za lažje gibanje in vstajanje. V kadi in tuše namestimo nedrsljive podlage. Odstranimo nevarne predmete, zlasti v fazah napredovale demence, kot so nevarna kemična čistila, ostre nože, odprte električne grelce, plin in vžigalnike. Zavarujemo lahko okna ter vrata. Lahko namestimo pipe, ki omogočijo le točenje odmerjene količine vode. Redno je potrebno preverjati hrano v hladilniku, ki je lahko vir zastrupitev.

V zgodnjih fazah bolezni se je potrebno z bolniki pogovoriti glede prenehanja vožnje avtomobila. Ko vidimo, da je bolezen napredovala do te faze (upočasnjeni refleksi, neustrezno ustavljanje ali menjavanje voznih pasov, neupoštevanje signalizacije ali prometnih znakvo, izgubljanje,...) da bolnik postane nevaren, mu je tudi proti njegovi volji potrebno odvzeti avtomobilske ključe, saj sta njegova varnost in varnost udeležencev v prometu, najpomembnejši.

KDAJ V DOM STAREJŠIH OBČANOV?

V napredovalih fazah bolezni postanejo bolniki vse bolj odvisni od tuje pomoči in včasih svojci zanje niso sposobni poskrbeti več doma, saj je potreben stalni nadzor. Takrat pride v poštev namestitev v Dom starejših občanov.

Pogosto bolniki temu zaradi svoje nekritičnosti nasprotujejo. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lahko Center za socialno delo izda na podlagi zdravniškega mnenja odločbo o določitvi skrbnika za poseben primer, ki lahko odloča o namestitvi bolnika tudi, če se sam s tem ne strinja.

Le v redkih primerih pa je bolniku možno odvzeti poslovno sposobnost, kar tudi da svojcem pravico do namestitve, kljub nestrinjanju bolnika. Po Zakonu o duševnem zdravju o tem odloča sodišče, kamor je potrebno vlogo poslati.

VIRI

Muršec M. Alzheimerjeva demenca, odgovori na pogosta vprašanja v klinični praksi

Klemenc-Ketiš Z., Tušek-Bunc K. Navodila za bolnike, 1. knjiga, Simptomi

Klemenc-Ketiš Z., Tušek-Bunc K. Navodila za bolnike, 2. knjiga, Bolezni in poškodbe